Zlato vedno boš z nami

Spomini ostanejo za vedno

Počivaj v miru

Dan po rojstnodnevni fešti pod Kepo

No že dolgo nism nič napisal, pa sm danes nekaj spravil skupaj.
A tokrat leto starejši ;)

Dan po rojstnodnevni fešti sva se odločila, da jo mahneva z bicikol pod Kepo.
Stvar ni enostavna, saj je klanca z Belce za dobrih 13km in to od V4 do V5 nekje celo presega V5.
Pot je zelo lepo speljana in je malo po senci malo po soncu z zelo lepimi razgledi na okoli.

A ker sva oba trmasta in se ne dava, sva le prišla do vrha do AnnaHutte. Naredila sva dobrih 900m višincev. Le vode nama je zmanjkalo malo pod vrhom.
A nič zato, sej je bil spust enkraten in kar dolg, ob poti pa sva si potem natočila še vodo.
Skratka, začenjajo se zopet športni dnevi.

Vs vesel čakam naslednji vikend, ko jo mahneva kam v hribe če bo vreme.
Ugledanih imava kr nekaj vršacev.

Kljub eno leto starejšemu se počutim, ko bi jih imel 20 ;))

OMIŠ - drugi del

No pa smo doma. Vreme lepo vožnja super. Povsod je lepo doma je najlepše.
Že lansko leto sva iskala plezališče Marjan in letos sva šla v akcijo. Plezališče ima samo enorastežajne smeri.
Jih je pa zelo veliko. Smeri so za začetnike in profiče ;) Drugače pa je skala fenomenalna, saj drži vse."ejga stari to drži". Zato tudi v težjih smereh lahko malo poštukaš na trenje in zlezeš smer.
V enem celem dnevu kokr sva bila tam sva nanizala kar lepo število smeri. Se prileže po večmesečnem počitku prijeti za tako skalo.

 Če potegnem črto so bili prazniki prou fejst. Vreme nama je služil saj se je dž prikazal samo dvakrat in še to ob večernih urah.


Še nekaj slik:

Omiš 2011 - prvi del

 Tako kot vsako leto sva tudi letos obiskala to prelepo majhno mestece, ki se nahaja v dalmaciji in je le 21km stran od Splita. Zopet sva se podala v stene Omiša saj je bilo tudi tokrat vreme enkratno. Vse tako kaže da je v Maju najboljša odločitev prav Omiš. Saj je drugod zagodel dež in nizke temperature.
Tokrat sva zaradi obnucanih prstov tretji dan naredila pavzo in si ogledala okoliške trdnjave in pregledala še ostale lokacije kjer so smeri za plezanje.

Letos sem prvič s seboj odnesel še netbooka, da bom lahko bolje spremljal vreme.
Zato se vam oglašam kar z dopusta :)

Nekaj slik s prvih treh dni:

Panoramska - kolesarska tura

 V Nedeljo sva se odpravila na eno turo, ki sem jo zbrskal v gorsko kolesarskem vodničku Strme kolesnice.
Prvi del ni zahteven, bolj ko gre proti koncu bolj je zahtevno.
Parkirala sva v Gozd Martuljku pri razpadajoči gostilni. Nekdaj z zelo dobro ponudbo, danes pa razpada in čaka da se sesuje, da bo potem kdo kupil samo zemljo. A to je že druga zgodba.

Uglavnem mahnila sva jo do Podkorna, tam pa v klanc skoraj do meje, kakih 300m pred mejo zapeljeva ostro desno v breg, in goniva. Po nekaj 500m naja prehiti pobč in nama pove, da za to turo, ki gre on midva nimava dovolj dobrih koles. Hm, pa se mu samo lepo smejeva. Kajti dec je mislil da sva midva šalabajzerja. No pa pustimo to. Skratka tam, ko sva nameravala nisva šla ker bi bilo kar dolgo.
Zato sva se potem spustila po poti ker nama jo je poba odsvetoval. Nč posebnga, skale so treba je paziti, in z vztrajnostjo sva se pripeljala v Srednjo vas, BP- brez problema.

Skratka pot poteka tako, da se pelješ po robu gozda po makadamski cesti in imaš neverjetne poglede na Julijske alpe vseskozi. Potem se pripelješ do Jureževe planine in od tam mimo Vošče pa vse do začetka planine Železnica tam pa se desno strmo spustiš ob potoku Jerman, kjer je res skalnato in bi bilo bolje imeti še zadnji amortizer a tudi tako je šlo uredu, no previdnost ni odveč. Pot te pripelje v Srednjo vas kjer se potem samo še spustiš v Gozd Martuljek po lepi asfaltirani cesti do avta.

Ker pa sem doma pustil aparat sem moral slikat kar z telefonom.

 No na poti sva imela tudi nekaj snega saj na senčnih straneh sneg še kar vztraja, tura pa je bila tako bolj zanimiva.
Slike pa so temu primerne:

 

 

 

Vremščica s kolesom

Včerajšnji dan sva preživela na kolesu.
Tokrat tudi na primorskem koncu. Štart je bil v Divači.
Odločitev da bo padla Vremščica . Naredila sva 860m skupnega vzpona in 47km.

Pot naja je vodila iz Divače proti Dolnjim Ležečim in po razgledni ploščadi Škocjanskih jam ter mimo male vasice Matavun od tam pa na Škoflje. Na Škofljah sva zavila levo v Famlje in po manjšem vzponu zapustila glavno cesto in se po podvozu železnice obrnila proti Gabrk.
Nekaj časa sva vozila ob železnici potem pa desno zavila na pot, ki pelje na Vremščico in se najprej povzpela do Čemparjevga vrha (892 m.n.v.) nato pa naprej na Bukov vrh (932m.n.v.) in nato z kratkim porivanjem kolesa in zopet vožnjo na vrhu Vremščice ( 1027 m.n.v.).
Zgoraj je sonce pripekalo, da bi se kamen smejal ;) Martinčkanje bi človek temu rekel. Saj sva zgoraj bila skora eno uro in se nastavljala soncu.
Pot nazaj je bila prav zanimiva saj sva uživala v spustu po travnikih in kolovozih potem pa tudi po makadamu in na koncu še po asfaltu vse do Divače.
Po tako dolgi turi se prileže hrana zato sva zavila kar v Unec.

Slavnik - prva kolesarska

Sobotni obisk Slavnika je bila najboljša varianta. Saj je bilo neverjetno toplo. Lepi razgledi so nama popestrili vzpon. Vzpon ni zahteven ja pa za prvo turo letos bilo kar pestro. Klancev ne zmanjka.
Odločila sva se da jo ubereva iz vasice Podgorje, ki leži zahodno od Slavnika.
1028 m n. v. visok Slavnik ima na vrhu kočo Dr. Tuma. Razgledi so enkratni saj se je videlo tudi morje.
Zgoraj je pihalo, a ker je bila koča odprta, sva jo popihala na toplo in naročila kafe.
Potem pa počasi v dolino, saj je sonce pripekalo in je bilo nižje kjer ni bilo vetra prav lušno.
Sva se pa že odločila za drugo grebensko turo.

BlogThis!Deli v omrežju XSkupna raba v storitvi FacebookDeli na spletnem mestu Pinterest