Pretekle dva vikenda

Ker ni bilo nevem koliko časa sem se odločil da pretekle dva vikenda strnim v en blog.

Bilo je tako, da tudi en dan v vikendu nisva bila doma.
Vikend nazaj sva bila v soboto na Vrtači nasproti Begunjščice. Iskala sva vglavnem poti kjer je bilo sonce in tam sva si ga naužila a ne preveč saj sva v Nedeljo odšla na Korošico in dobila novo pošilko sonca. Tam je že bilo videti da se približuje zima saj je bilo spodaj vse zmrznjeno. Na Korošico sva jo mahnila najprej do planine korošica, nato pa desno do Hanjžkovega sedla in nato po grebenu na vrh. Lepa krožna tura v lepem vremenu.

Ta vikend pa sva se odločila, da izpolneva še nekaj neporavnanih računov in odšla na Kladivo. Zopet je bilo vreme lepo spodaj pa megla. Na Kofcah sva nazajgrede uživala s v toplem soncu in premišljevala kam jutri.

Odločitev je padla, Kukova špica.
No pa smo zjutraj napakiral ruzake in odšli proti dolini Vrat. Najprej smo okusili nekaj mraza potem pa nas je sonce grelo vse do vrha. Na vrhu je začelo pihljati zato zgoraj nismo delali starosti. Z nama je šla še mama Jožica.
Od zgoraj smo si ogledali žleb na Škrnatarico. Lepa linija in ni dvakrat za rečt, da če bo drugi teden saj malo lepega vremena, da ga greva popikat.
Skratka dan se je zaključil v pizzeriji Bolero. Ob dobri papici.

VEČ SLIK JE TUKAJ:
1. Slike Korošica 20. November
2. Slike Kladivo 26. November
3. Slike Kukova špica 27. November

TRIGLAV - šajba in hud vetr

No pa sm se le dobro zmenil z unim gor, s sotrpinom Edi-jem sva jo ob 4:15 mahnila s Krme, vse tiho je bilo, meglano a pri pastircih se je že pokazalo, da danes v megli ne bova več.
In res, zgoraj nevrjetn pogled ja vzhajajoče sonce, lepote narave, ki jih doživiš samo zgodaj zjutraj tako visoko.
Snega ni prav veliko a kljub temu zimska oprama ni odveč tudi za na Kredarico.
Komaj so na Kredarici vstali midva pa že gor, še vsi zaspani so hodili s koče.
Sonce je že takoj dobilo svojo moč in začelo sijati. Popijem turško kavo, pojeva juho se malo bolj oblečeva in jo ucvreva proti vrhu.

Prečka je bila za Edo-ta prevelik zalogaj saj je bil sneg prheh in ni bilo velikega oprijema.
Pospremim ga nazaj do prvih klinov. Nato pa kot ptica ki leti v nebo, svobodno proti vrhu.
No malo sm se testiral kok hitr gre, ampak nč okol govort, hehe :)
Dobr sm jo žgal
1h gor in malo manj dol. Gor je pihalo da je kej. Kot bi bilo konc sveta ampak na nebu pa čista jasnina.
Prvo kar mi je prišlo na misel je bilo to, da se bom takoj spravil v stolp. In res saj 15 minut sem bil v stolpi popil čaj nato pa brš nazaj na Kredarico, ker me je tam že čakal Edo in me od spodaj gledal.

Pridem dol pa prav" sm te gledal kva je s tabo a si gor laufal?" ne ne sam mal hitreje sm šel, da ne boš tok dolgo čakal ;)
Skratka uživava še ene 45 minut na Kredarici v soncu potem pa v dolino. In na zasluženo papico.

Razmere od Kredarice proti Triglavu:

Sprva dve prečki precej puhast nesprijet sneg ( kr leze vse), potem pa višje gor led, zmrznjen sneg ( lepo za popikat ) in nekaj plezanja po skalah. Prav veliko klinov ni zunaj saj od začetka ne, zgoraj pa jeklenice štrlijo vn.


ŠE NAKAJ SLIK ZA DRAŽENJE : tukaj

Viševnik - hitra

Vikend nazaj sva kljub slabemu vremenu in megli na pokljuki sva odšla na en hitri trening ( od avta pri žičnici pa do vrha v 58 minutah- ni slabo ;)). Sprva je še kazalo da bo zgoraj lepo a se je vse zagrnilo in zgoraj sva bila v megli, mrazu in še vetr je pihal. Nič kaj prijetno. Spila sva vsak en lonček čaja in v dolino.
Ko sva se vsedla v avto pa je začelo rositi, ravno prav sva prišla.

Zato sva jo hitro popihala v dolino k avtu in jest k EMI.
Seveda sva si prislužila tudi turški kofe :)

Upam da bo drugi vikend lepši

                                            Vrh v megli

Špik hude police

Med prazniki sva kar nekja hodila a bom izpostavil samo ta vrh

V dolino Pecol naja vleče in zato sva se odločila da jo mahneva na one konce.
Pa je bilo prav lušno poleg lepega vremena sva občudovala tudi živali in naravo ki se tako lepo spreminja v tem letnem času.

Bilo je kar nekaj snežnih flik.

 

 

Še nekaj slik  TU

Prvi spust na drugem snegu :)

 Že ceu teden sem gledal na kamere kako in kje se bo dalo bordat.
Ker je sneg precej težak v Julicih pa ker ga je nametalo kar nekaj in ker sva bila že na Mojstrovki sva tokrat skočila na Dovško Babo, ki je še najbolj varna.

Nedelja zjutraj razmere tako tako. Saj je bilo višje zgoraj toliko megle, da bi jo lahko z nožem rezal.
Ker sm se odločil, da letošnjo zimo ne grem brez borda nikamor je bila to prava odločitev.
Spodaj si ga oprtam, Metka malo čudno gleda in pravi "pa kaj boš to gor nosil". Bo pa dobr trening, če se ne bo dalo v dolino. 
Zgornji del prima malo trdo a vseeno fantastično potem pa tja do zadnjega ovinka še boljše, spodaj pa je zgleda že namočil dež in ni šlo nikamor ;(

A za prvič fantazija, Okrobra na dili to še nism bil.
Uglavnm letos bo pestro!!

Pripeljala  sva se tri ovinke pred zadnjim parkiriščem, če nebi bilo toliko vej in polomljenih dreves bi prišla do vrha.
Avto pa je bil potreben čiščenja ;)
Srečala sva še vztrajne padalce a so zaman nosili vreče do koče, ker so jih potem nesli tudi v dolino. Dobr trening.

Še nekaj slik pa TLAKELE

Veliki vrh nad Kofcam in Kofce gora

 Sobota zjutraj: zadiši po kavi
Pojeva zajtrk in napokava ruzak. Kam pa zdej, zunaj mrzlo. Nč se bo treba toplo oblečt.
Odpeljeva se v Podljubel in od tam nadaljujeva do doma na Kofcah ter naprej po prečki levo do vrha.
Brije k pri norcih. Doseževa vrh in se skrijeva v zaveterje. Lepi razgledi. Zopet sva bila nagrajeta tako kot letos že nekajkrat. Šajba bi rekel, vse se je videlo, res lepo.
Sestopava po celemu grebenu do Kofce gore a na Kladivo se nama ne sliši zato se odpraviva h koči na zaslužen kofe.

Še nekaj slik: TUKAJ

Prvi sneg - pogledat kakšne so razmere

 Že v soboto mi je bilo jasno, da Nedelja nikakor ne bo padla v vodo za v hribe.
Kot sem trobil cel petek, da bo sneg in da bo enkratno. Točno tako je tudi bilo.
V naše kraje je prišla zima in to se dobro vidi in tudi čuti v visokogorju.

Zjutraj narediva čaj, pobaševa termosko in brž na Vršič.
Ker je dovolj časa se vstaviva še na turškem kafertu pri Maretu ( Koča na gozdu).
To je cena za kofe ne pa tista k jo dajejo v drugih kočah-sej niso normalni. Naj jim bo to za vzgled.
Uglavnem postrežba enkratna, rečemo še nekaj besed nato pa jo ucvreva proti vrhu. In se odločiva da napadeva Malo Mojstrovko.

hm...pobiralcev parkirnine ni več" jih je zazeblo?" hehe
O saj jih je res, mraz je bil in pihalo je. Hribi pa pobljeni, super.
Hitro se obleceva in jo mahneva naukreber.
Do vratc je kar pihalo višje pa je bil sonček in je bilo prav lepo, v zgornjem delu je še pihalo.
A kljub vetru je bilo prav lepo, če ne drugega je to prvi sneg ;)

Nekaj utrinkov:
STISNI

Mačkov graben - hitra kolesarska tura

Zadne dni lepega vremena sem izkoristil še za zadnjo kolesarsko turo na našem koncu.
Kajti na primorskem se šele sedaj začne, ko je sonce popustilo.

Po šihtu sem napokal kolo v avto in se odpeljal do Polhovega gradca. Tam pa s kolesom v breg v Mačkov graben. Tradicionaln vzpon , ki sem ga že večkrat odpeljal BP. Spodaj je šlo k za stavo, zgonji del pa sm se mal matral saj je bila cesta suha in makadam je bil našodran. Zato je kolo zakopaval. Kljub temu sem se pripeljal do vrha a sem vmes 2 krat stopil na tla. A nič ne de. ;)

Do kmetije zgoraj mi je nagajal šodr. Potem pa je šlo gladko.
 Kaj hitro sem bil na Gontah. Tam se malo odpočil in brž v dolino.
Spust je bil fenomenaln

Za zadnjo turo na tem koncu kar lepo, saj so bili tudi razgledi, ko sem šel do kmetije enkratni.

Nekaj utrinkov:

Ojstrica 2350m.n.v.

Ojstrica zadnji večji vrh s svojo značilno piramidasto severno steno, ki je visoka 600m in se spušča v Logarsko dolino. Vzhodno pobočje pa strmo pada v Robanov kot. Tukaj je kar nekaj lepih plezalnih smeri.

Npr.: Smer Herle-Vršnik, Iva Reye, Desna smer in Ogrin - Omersa

Midva sva se pripeljala pod  planino Podvežak (1564m.n.v.) in od tam začela z vzponom in preko Male Ojstrice ( 2017m.n.v.) na Ojstrico. Tempo sva imela kr taprav. Tako da vsa v 2h in pol že stala na vrhu in se basala s sendviči ;)

Za dol pa sva izbrala drugo pot, pot ki gre proti smeri kjer je bilo lepo vidno Kamniške in Savinjske alpe in pride direktno k Kocbekovem domu.Razgledi zgoraj so bili fenomenalni, tudi dan je bil lep.
Pot je precej našudrana zato bi priporočal čelado. Saj je sama gora kar ornk šodrasta.


 Zgoraj na travniku pri Kocbekovem domu je celo nekdo kampiral. Mogoče se je pa pripravljal za najvišji nogometni turnir, hehe


Pri domu nekaj spijeva in si privoščiva kofe nato pa jo pičiva v dolino.
Prav lušno in ornk vroče je bilo.


Utrinki so tukaj:

Stol po skoraj 10 letih čakanja

Prejšnji vikend sva jo v nedeljo mahnila na Stol, sam sm ga hotel obiskati že skoraj 10 let nazaj, a zaradi nezahtevnega pristopa sem dal potem  prednost ostalim vrhovom.

Prav lepa sončna Nedelja je bla midva, ko vedno nisva hitela zato sva s parkinga štartala ob 10:00.
Kot naročeno še predno zapustim cesto srečam Edota  - majsta vseh majstov s sinom sta si vzela dva dni lepega potepanja po hribih.


No pa brž zagrizeva z Metko v breg, prehitiva vse živo in malo pred vrhom se odločiva, da jo usekava kar na gliho. Po travah in skalovju hitro doseževa vrh. Porabila sva 2h in pol,od avta do vrha - dobr ni slabo. Zgoraj pa fronta ljudi. Lepo vreme in zadnji vikend odprta koča je privabila množice.
 Pojeva sendvič nekaj popijeva in jo "ucvreva" proti koči.
Tam se malo bolje namestiva in loviva sončne žarke. Se pa čudiva cenam kafeta saj so v kočah dragi kot bi kupoval v Italiji ali Avstriji. Uglavnm ni ga čez turškega zato pade kava.
Nakar sestopiva.
Sestopiva po drugi poti in si dobro ogledava še Vrtačo in Begunščico.
Dan je bil enkraten, midva pa se na koncu podava še v gostilno na zasluženo kosilo :)

Ene par slik:

Plezalna stena zopet obnovljena

Kot vsako leto sem tudi letos čez poletje odstranil grife s plezalne stene.
Steno na novo pobarval in ker sem se letos igral z poliestrom, sem naredil poizkusno plast na steni, bomo videli, kako se bo obnesla, potem bom pa drugo leto preplastil še ostali del.
Sm se pa odločil da bom postavil veliko več grifov za ledni trening kot lansko leto.

Z masivne smreke ( ker je les mehkejši in se cepin lepo prime)  sm naredil "paklce" in jih privijačil na plezalno steno.
Poleg kupljenih grifov, sem dodal še nekaj narejenih grifol, ki sm jih naredil sam med poletjem.

Tako stena je pripravljena sedaj pa vsak dan po ene pol ure plezanja pa bom pripravljen za zimo.



Še nekaj slikc:

TOSC

Nedeljsko lepo vreme naja je kar vabilo v hribe, zato sva se odpravila pogledat na Pokljuko.
Polno ljudi je bilo zato sva se odločila da štartava s Planine Konjščice. Vroče k 100 vragov a vseeno sva narekovala svoj tempo. Na poti do Studorskega prevala sva srčavala polno ljudi, 100 žensk na Triglav je zapuščalo gore;).
No pa tudi do odcela za Tosc sva jih veliko srečala. Ko pa sva desno zavila v ornk breg ni bilo nobenega več. Prav tišina je bila in tako vse do vrha.
Ko sva se na vrhu ozrla k Triglavu so oblaki zakrivali vrh. Kredarica pa je bila še v soncu. Kar malo je zamrazilo ko se je sonce skrilo. Po nekaj minutnem počitku sva jo ucvrla nazaj.

Na vrhu sem iskal prehod kje zavraga prideš z Velikega draškega vrha na Tosc, no kasneje pa sem prebral pri Markotu in Marjani.

Pot nazaj dol je bila super ker ni bilo toliko ljudi. Spodaj na planini Konjščici sva zaman 5 minut čakala da bi se nama pastir usmilil in kaj ponudil a je imel opravka z ostalimi in naja ni "šmirglal" pol sva pa raje sestopila in šla na kafe v hotel. Opazovala trening biatloncev in uživala na sončku.

Kolesarska tura na Sv. Jošt

 
Po malo daljšem spancu do 9h sva se odpravila z Ljubljane v Železnike.
Nabasala ruzak in napolnila vodne mehe ter jo ucvrla proti Dolenji vasi ter ob gozdu do Ševlj.
Ter naprej do Knapov, Bukovščice, Strmica pa v klanc v Čepulje in naprej proti Javorniku . Od tam pa sva mahnila levo v še bolj strm klanc na Sv. Jošta.
Zgoraj je lepa cerkvica, in še lepši klanc , hehe
Po Kofetu in Radlerju se še malo martinčkava na soncu in opazujeva svate, ki so prihajali k cerkvi.
Saj je soboto, povsod poroke ;)

No pa se nato odločiva da nazaj ne bova vozila po isti cesti in jo pri spustu ubereva na planinsko pot na Sv. Mohorja. Tam pa po singlci prečiva gozd in prideva na cesto kjer gre mimo Mohorja. Odpirajo se lepi razgledi in travnata pobočja. Sonce žge midva pa pritiskava na pedala saj je bilo klancev še in še.
A na koncu sva poplačana z dolgim spustom(Topolje) v dolino Selca. Kjer se zopet ženijo. Pa naj kdo reče, da je manj porok. Ravno obratno.

No pa sm pozabil povedat, da sva imela prvi gumi defekt ever ;) in to majhna luknjica, ki sm jo komaj našel za povrh pa je bila še gumilenznga suha, kaj sm naredil potem - mc Gajver ;) tejp dela čudeže

z vrha

Še nekaj utrinkov:

Košutnikov turn 2133 m.n.v

Lepa nedelja naja je zopet popeljala v hribe a tokrat na Košutnikov Turn ta je najvišji vrh v najdaljšem slovenskem grebenu Košuti. Z vrha je lep pogled proti celotnemu grebenu.

Pot ni zahtevna a sva si jo midva malo podaljšala saj sva skrenila bolj levo in obdelala še nekaj grebena.
Videla sva tudi kako prihajajo z avstriske strani po ferati. In se odločila, da jo naslednič napadeva.

Kljub včerajšnjem kolesarjenu jo jelovici in soriški planini sva z vrhom opravila kar hitro in kar v dobrem tempu. Zopet je Metka narekovala tempo, ki pa ni bil mačji kašelj ;)


Nekaj slik:

Grintavec - TAhitra

Vstaneva ob 6h, še vs zaliman vozim do kmetije Suhadolnik, tam se krave že lepo pasejo.

Midva pa pot pod noge in gremo naukreber. Metka kot je navada vedno hodi prva in tudi tokrat je.
Tempo je bil kar dobr, a tega sm se zavedal šele pri Cojzovi koči  na Kokrškem sedli. Pogledam na uro in lejga, porkaflik sej sva rabila samo 1:45min, ˝kam se ti mudi Metka?˝, ˝Nikamor sej samo hodim¨ pravi.
Hm, ok Pa greva not na en čaj in ga hitro zlijeva vase zamenjava majice in jih dava sušiti na peč, ker so jo zakurili, čud ne. No ja pihalo je zunaj pa ni bilo tako toplo.
In jo pičiva proti vrhu, hm kje pa sva se prašam po eni uri, pa ne zezat, da sva že na vršnem delu.
Po 1:20 sva bila že na vrhu in jedla sendvič.
Noro skoraj bi potolkla rekord izpred 10 let nazaj ko sem šel z Martino Č. in sva rabila samo 2:55.

No pa se je splačalo kljub temu da je bila megla na vrhu se je po nekaj časa ko sva jedla razkadilo pa še sonček je posijal.
Sestopila sva v kočo in naročila zaslužen turški kafe ter kolesarja :)
Bila je super tura



Najvišji vrh Kamniških in Savinjskih alp visok 2558 m.n.v.
 Še nekaj o vrhu in poteh

Slike s ture:

Kolesarska tura - Soriška Planina

Kam pa za vikend, ˝o že vem s kolesom nekam, kjer ni tako pokonc, da bomo v nedeljo še mal v hribe šibnl.˝

No pa sva šla in nama se je pridružil tudi Ivan. Kondicije ima na pretek. Saj je šibal za menoj, da je bilo kej.
No se je pa videlo da sem imel kramparce saj sem bil počasnejši. Naslednjič bom zamenjal za slajkice. Pol bo pa veselica, hehe
Skratka pot z Železnikov mimo Zalega Logu in v klanc proti Sorici tam pa naprej proti Soriški Planini.
Ovinkov kar ne zmanjka strmine pa tudi ne, a vseeno je bilo super

Zgoraj na kofe in kolesarja pa nazaj v dolino.

Nekaj slikc:



Trenutno vreme na Soriški Planini

Pavle Kozjek - V Spomin

 Letos bo minilo 3 leta odkar smo zgubili našega najboljšega Alpinista, saj po moji presoji

Tudi sam mu bom posvetil turo s kolesom, mimo njegovega rojstnega kraja Setnice nad Pohovim Gradcem in naprej po turi, ki jo je večkrat prevozil tudi sam, zaključil  pa bom v  Mačkovem grabnu ter vzponom do bližne kmetije, na vrhu hriba.

Pavle Kozjek velja za enega najboljših svetovnih alpinistov, še posebej pa je slovel po vzponih v Andih (solo vzpon po smeri Richey-Brewer v Chacraraju, prvenstvena smer v severni steni južnega Huascarana, z Gregom Kresalom splezala prvo smer v vzhodni steni Chacraraja, stena Huandoya po smeri ki jo je sam poimenoval Oro del Inca,  prvenstveni solo vzpon na severno steno južnega Huandoya - No fiesta hoy dia,  vzhodna stena Siula Grande (6344 m)- Los Rapidos,  Trapecio - Cordillera Huayhuash
.
Njegova alpinistična kariera je neverjetna, saj je plezal tri desetletja in še vedno presenečal z drznimi vzponi kot je na primer jugozahodna stena Čo Oju 2006 (solo vzpon).
Kot prvi slovenec je osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika ( 1997 ).

Po vzponih v domačih gorah, Alpah in Dolomitih se je 1983 udeležil prve himalajske odprave ( v naslednjih letih pa je plezal v različnih stenah sveta, od kalifornijskega El Capitana in patagonskega Cerro Torreja do Himalaje in Karakuruma.
Na sedemnajstih odpravah je splezal na štiri osemtisočake, tri sedemtisočake in vrsto šesttisočakov in opravil okrog 1100 vzponov, od tega mnogo tudi sam.

 Upam da bodo letos dali kakšen dokumentarni film od njega na TV - v spomin

Zvoh s kolesom

 Petek konec službe.
Pa si mislim, že cel teden v popoldnevih športam, zakaj nebi zaključil in šel še danes.
Pojem zamenjam gume iz cestnih na kramparce in jo ucvrem proti Cerkljem.
Gremo na vele hrib Zvoh.
Pri Tonaču parkiram avto in se podam v breg.
Prvi klanec, pestro, takoj kar dobr vzpon, potem se malo zravna, a ne veliko in ne popušča do vrha kjer je konec asfalta. Tam pa se začne borba za obstanek na kolesu saj je mestoma tako veliko šodra, da se komaj spraviš skozi.
No pa ni bilo nič hudega je pa bila vročina kr ornk in še dol je prtiskal, tako, da sem bil mokr kot da bi šel pod tuš.
Pri Anteni zgoraj pa naletim na napis, zato se odločim, da naprej ne grem in to zaradi spoštovanja, kajti red mora bit.
Do table sem potreboval dve uri in tri minute in tudi enkrat se nism ustavil do vrha - trma je pač trma.

Kr fletna tura, sedaj me čaka še nekaj slovenskih klancev, med njimi je tudi neprevoženi Mangrtski ;)

Pa lep dan in veliko športne uneme

2 Del dopusta

Po 3 dneh in čakanju na boljše vreme v Francoskih alpah, sva se naveličala. In si rekla da pač letos s hribi ne bo nič. Škoda saj sva imela kar lep plan, a hribi bodo počakali.
In zopet napokava a tokrat vzameva še šotor in opremo za kamp saj si prej nisva nič rezervirala. Kar na blef, pa sej sva navajena iz prejšnih dopustov, ko sva si iskala za spanje po drugih državah, ni bog da si v eni Hrvaški nič ne najdeva.

No vsi so nama govorili o Makarski, kako je lepo tam in da se tam ful dogaja-žura.
Evo pa sva odšla zopet na jug. Fino je bilo, saj sva spet veliko plavala in naredila kar nekaj kilometrov peš. Glede drugega dela dopusta nebi gorovil ampak Makarska naja ne vidi več.
Ker toliko folka, neolikanih kelnarjev in tudi turistov na enem mestu še nism videl.
Da pa ne govorim o čistosti mesta, obup tako nasvinjenega mesta še nisem videl tudi na Filipinih je bilo čisteje.

Midva sva si naredila lepo, tako, da je bilo kljub temu enkratno preživel dopust.
Dopust se je iztekel in sedaj že veselo delamo ;)

Duatlon Ljubljana - Mangrt

 Odločil sem se že lansko leto, seveda sm omenil le Zlatotu in je bil takoj za to.
Zato to turo posvečam njemu.
Pot me je vodila z Ljubljane preko Kranja, Jesenic do Kranjske gore nato Vršič in spust v Trento do vasi Soča. Tam pa sem po prevoženih 145km moral odnehati ker mi drugače nebi ratalo priti na Mangrt. In tako me je Metka pobrala in odpeljala na Mangrtsko sedlo, tam sm se okrepčal in napolnil baterije;). Od tam pa sm nadaljeval pot z Metko do vrha Mangrta po Italijanski smeri. S svojo etapo sm zadovoljen saj je posvetilo kolegu prijatelju, učiteljo Zlatkotu.

Še se bom vrnil v tiste konce a tokrat malo drugače in zopet na Mangrtsko sedlo, a takrat ga bom prekolesaril.
Se vidmo...

Še nekaj slik..

1 Del dopusta

Ker nama je vreme zafrknilo dopust v Franciji in Italiji (camonix in brenta), sva se odločila da jo mahneva na Hrvaško na Brač.
Zelo enostavno, napokala sva se vzela vse potrebno za lenarjenje in odšla. Prou dobr je bilo po petih letih aktivnih počitnic enkrat počivat, no pa ni bilo lihk tako, seboj sem vzel opremo za potop na dah in bil presenečen, da se lahko še tako globoko potopim. Šibala sva okoli plavala tako da prav primiru nisva bila.

Seveda, pa nebi bila midva midva, če nebi zopet nekaj pogruntala in to je, da se naslednje leto vrneva na Brač a tokrat s KiteBoardom, saj naja je 2 dni opazovanja kajtarjev čisto prevzelo in zato že gledava za opremo.

Pa je prvi del dopusta kaj hitro minil in zato sva jo ucvrla domov.
A ker sm sam že pred dopustom načrtoval turo in mi je vreme vse pokvarlo sm jo izpeljal med obema dopustoma.

Še nekaj slik:

Grossglockner

 Nedelja zjutraj ura 00:10, a gremo pravi Ivan.

Že v soboto zvečer smo se pripravili in napokali vse v avto.
Ob 00:45 štart preko Karavankn tunela do Kalsa.

Že, ko smo se pripeljali na parkirišče je bilo ornk polno, na cesti sicer nobenega ni bilo, zato je bila vožnja prav fletna.
Prvi del je bil kar naporn saj sem bil še ves povalan od avtomobila potem pa direktno v hrib.
No kljub temu je šlo in smo do Studlhutte prišli v 1h in 40 min.
A ko smo počasi prihajali do koče se je z nje usulo ljudi. So že odhajali proti vrhu, proti koči pod vrhom
Erzherzog Johann Hütte, 3.454 m. Tudi mi smo se samo ustavili na enemu čaju in jo ucvrli naprej. Pogledi so se počasi začeli odpirati, sonce pa je začelo kukati iza bližnih hribov.

Prav lepo je postalo a tudi malo bolj mrzlo. Pred ledenikom smo nadeli dereze in se navezali ter se odpravili naprej po snežišču do skalovja, ker pa smo bili hitri smo prehiteli kar nekaj navez. Potem je sledilo prečenje po skalovju, sam sej na nogah pustil dereze saj mi je bolj ugajalo.
Kar hitro smo prišli do vrhnje koče Johnn Hutte ( Adlerce). Tam pa zopet lepi razgledi naokili. A na vrhu pri koči je bila že gneča.
Po okrepčilu smo se odpravili naprej. A bolj počasi in previdno.
V  koluvarju zgoraj je bilo navez -morje. Nekdo je celo zdrsnil nekaj metrov nižje, saj se je zgornja plast snega stopila spodaj pa je bil črn led. Ker so tako mečkali smo jih nekaj kar prehitieli, a višje gor je bilo to težje saj so bile skale malo mokre bilo je vmes tudi nekaj snega.
Kar naenkrat se ozremo dol in vidimo kako se dviga megla- zanimivo pohiteti bo treba.
Pa smo prišli do malega Glossglocknerja in se ozrli proti vrhu, tam pa katastrofa.
Toliko folka nism videl v hribih že dolgo. Takoj smo se odločili, da sestopimo saj bi bilo čakanje, ki bi po ocenah Ivana trajalo lahko tudi 2h prenevarno ker vreme ni bilo videti stabilno.
Brž smo se obrnili in sestopili.
Na sestopu je bilo zanimivo saj je v kolovarju že tekla voda, potoček, zato smo se držali leve strani kjer je bila odlična skala za sestopit.

V koči smo če malo posedeli in se nato pripravili za sestop. Sam sestop nič takega samo to da je začelo pihati in mraz je pritisnil pa tudi megla se je že motala okoli nas.

Nižje dol smo slišali helikopter ki je potem pristal pri koči studlhutte.
Kdo bi vedel mogoče so pa koga reševali pa ga zaradi megle niso uspeli potegniti s stene.



Naša pot se je zaključila v dolini kjer smo občudovali svizce, ki so imeli mlade.
Nato pa na pot proti domu in v Radovljici na zasluženo večerjo ;)

grossglockner

Še nekaj slik:

S kolesom to telefon ;)

Sreda  13.07.2011
No ker je treba tudi malo trenirati za dopust sm se odločil, da jo ucvrem z Ljubljane v Železnike s kolesom in to ne kar tako po telefon, ker je za vikend ostal na vikendu ;)

Po službi sem zamenjal gume za poltabolarje  se opremil in odšel. Kjub vročini ki je bila
Pot ni bila tako kratka saj letos še nism naredil pametne kilometrine na kolesu.
Rabil sem 2h58min Ljubljana-železniki-Ljubljana in naredil 84km.

Rit me ni bolela, tako, da upam, da bo kaj vremena, da izvedem kakšen odbit podvig ;)

Čao do prihodnič....

Nedelja nekoliko drugače

  Pa sm spet imel dobro idejo.
S kajakom na Bohinjsko jezero.
Po celodnevnem pohajkovanju po Kranju in nato še po Bledu, ker sva se itak morala skrivati pred soncem saj naja je v soboto zažgalo ;)
Iskala sva lajkre, da naja ne bi ponovno opeklo na kajaku.
Pa sva nekaj dobila in odšla v Bohinjtam pa noro folka za po p....
Sposodila sva si dva kajaka in gasa.

Če bi bila voda malo bolj mirna bi še priveslala do drugega konca jezera a ker je pihalo je bilo do polovice ravno dovolj.
Še bo treba jit....