Slap nad votlino - Tamar

Nedelja zjutraj: hm .. napoved je slaba, pol gremo pa v Tamar napast slapove.
Pa se peljemo in malo pred Mojstrano se prikaže sonce.
"Ja, pa kaj je s temi vremenarji".
Že drugič so usekal mimo.
No pa pridemo v Tamar in tam pobirajo parkirnino, ja pa človek, kaj ti je, sej ni tekma. In celo 2€, sej ne morš verjet. Parkirišče pa ledeno kot bi bil na drsališču. Vsi bi samo kasiral delal pa noben, ejejej

No po dolgem dostopu končno pridemo do slapov, tam pa ljudje visijo kot grozdi. V vseh smereh polno.
Manj ljudi ima samo slap nad votlino. Lepo je narejen.
A vseeno čakamo cca.2h, da se neki tečajniki končno odabzajlajo po dolgih mukah.
Hitro napademo. Ivan ima vse pod kontrolo. Pleza kot za stavo. Potem slediva  še midva.
Led super, ne gre veliko moči saj je mehak a kljub temu se mi trikrat naredi "talar" in useka v tla.
Plezarija super, samo naslednjič gremo kasneje ali pa zgodaj zjutraj, da ne bo toliko ljudi.

Mala Mojstrovka kvazi v slabem vremenu

 Napoved vremenarjev se je zopet pokazala za napačno, saj vsa se na Vršiču na ves glas smejela, kajti tako lepega vremena bi si želel vsak. A tokrat vsa bila to midva.
No, do vratc so bile razmere tako tako, saj je bilo veliko klože in bolj malo zgaženo, a to dveh smučarjev ni motilo saj sta se lepo odpeljala v dolino.

 Ob 12h se je prav lepo videl Triglav. Nad Mojstrovkami in Prisojnikom je bila pa itak "šajba".
Od sedla naprej pa je sonce prižigal k norc ;) tako, da je bilo prav lušno. Tudi podlaga je bila znatno boljša. Do vrha sva šopala, na vrhu pa je bilo nekaj vetra, zato sva šla malo nižje k skalam in se nastavljala soncu.
Pot navzdol je bila zabavna saj sva se dobesedno dričala.
Dan sva izkoristila kar se da odlično. Na koncu pa zopet obiskala Kočo na gozdu in najin tradicionalni štrudl in kafe ;)

 

 Še nekaj slik:

Mali Draški vrh in grapa pod Viševnikom

Za soboto je bila napoved slaba, a kljub temu se odpraviva tokrat na Pokljuko.
Že v petek sva se odločila da mahneva na Mali Draški vrh.
Na Pokljuki naroda kokr čš, vsi tečejo na dilcah.
Toplo pa tako, da jakna ostane v ruzaku.
Najprej se povzpneva na Viševnik, ker pa meni ta vzpon nikol ni všeč se odločim za bolj levo strmo varjanto in potem čez nekaj skal do vrha. Tam me že čaka Metka.
Odpraviva se proti Malem Draškemu vrhu. Pod njem narediva kratko pavzo.
Kaj hitro mi pade v oči lepa grapa - linija, ki pride malo pod vrhom Viševnika in to še čisto deviška.
Celo pot na vrh jo opazujem nazaj in mi ne da miru.
Zgoraj do vrha je bilo nekaj mixa (led, skala, sneg). Tako, da sm dereze, ki sm jih brusil med tednom zopet skrhal.

 Na poti nazaj dol sm zopet opazoval grapo. Kar ni in ni mi dalo miru. Zato sm odšel pod njo Metka pa na Viševnik po normalki. Sama grapa nič posebnega lepo zalita, razen ožji strmi del je bil cca. 50-60˙ naklona. Ostalo je bilo manj. Spodnji del ni bilo trdo, sm malo gazil potem višje pa trdo za popikat, zgoraj del pa zopet gaženje, a ne tako globoko kot spodaj.
Prav prisopihal sem gor, saj vedno, ko grem sam, kam, pretiravam s hitrostjo in tudi tokrat sem.
 Megla se je že dvignila in zato sva jo popihala v dolino.

Zopet na Vršiču

 Tokrat sva z Metko hotela splezati Uroševo grapo, a so bile razmere take, da bi lahko vzel seboj potaplaško opremo. Kaj hitro sva jo potem mahnila v grapo, katero sva že z Oskarjem v soboto razdevičila. Toda tokrat se je videlo, da je bilo ljudi v njej še pa še. Zgleda da so pogruntali, da je edina grapa tam okoli v senci.

To je grapa - smer, začetek Krušljivega stebra.

  Tudi tokrat mi ni bilo žal. Razmere enkratne, trdo in ledeno. Ker je bila taka otoplitev je bilo v zgornjem delu še več ledu. Mega dobr. Na koncu pa naja je pričakal sonce in lepi razgledi.
Potem pa sva se malo nastavljala soncu, nato pa sestopila.

Lepo zaključen kulturni praznik, za knjige pa bo čas, ko bodo deževni dnevi :)

Jalovčev ozebnik

 Zjutraj ura je 3:00. Auf in v avto pa v Planico.
V Planici vse prazno.
Brž jo ucvremo proti Tamarju, Ivan na smučeh midva pa peš.
Kot bi mignil smo v Tamarju, v bajti ne sluha ne duha o življenju, vsi še spijo. Mi pa brž mimo in v grme.
Kar vlečejo so te grmi, a na koncu le pridemo na čistino. Še je tema in zato imajo lampice.
Višje si nadeneva dereze saj je pomrznjeno.
Bolj ko se približujemo žlebu bolj se dani. Vmes gledamo grape in letne smeri.
Zelo zanimiva je grapa med travnikom in šitami.

 Smo pod ozebnikom in se pripravljamo na vzpon po njemu. Sprva gre vse ok, potem pa se začne. Kosi ledu in trdega snega letijo kot bi jih kdo streljal iz vrha. Kljub rani uri se je tako ogrelo, da je začelo leteti. A mi smo bili že na polovici ozebnika. Kar naenkrat prileti en kos Metki v nogo. Iven se skloni in glej ga še on dobi trd sneg v roko. Brž odrinemo malo višje in se skrijemo za vogla.
Odločitev pade, da nadaljujemo proti vrhu a bolj pazimo in pospešimo.
Na vrhu je led na desni strani stene, tam kjer se tudi topi in pada v žleb.
Prijetno sonce nas greje. Zato se odpravimo do vrha Jalovčevega ozebnika.
 Po čisto logični razlagi se zaradi poškodb odpravimo nazaj v dolino. Saj bi morebitno hujše otekanje kolena in roke stvar samo poslabšali, če bi vrat na nos lezli na vrh.

 Sestop je bil hiter in previden je pa zopet treskalo okoli nas.Zato turo odsvetujem v teh dneh s tako visokimi temperaturami.
A kljub temu se vsak odloči sam.

Leva grapa v Vrtači

Nedelja je minila v znamenju velikih otoplitev. Bolj ko sva tuhtala kam bi šla bolj nama je bilo jasno da bo povsod en d... od snega.
Na Zelenici je bilo res zeleno a sva vseeno imela plan priti na Vrtačo po grapi.
V Begunščici je bilo ljudi k toče.
Midva pa se nisva dala in odšla proti Vrtači tam sonca ni bilo. Takoj sva ugledala lepo linijo po grapi.
Nisva odošla v Centralno in tudi v y grapo ne, ampak kar v levo grapo. Prav vredi je bilo pa še zato ker pred nama ni bilo tam še nobenega. Sama grapa ni zahtevna samo zgornji del je kar pokonci.
Zgoraj je sijalo sonce in imela sva pravi naval kavk. Nekaj popijeva, kot ponavadi piksno kafeta.
Nato pa sestopiva po centralni grapi in nato do koče.

 Koča pa je dobila novo podobo in prav lepo so jo prenovili, vredno se je ustaviti tam saj vam naredijo turško kavo.
 Potem pa sva jo ubrala v dolino

Sobota Vršič 1° ob pol petih zjutraj

Napoved je bla sončno a ni bilo tako, saj o soncu na Vršiču ni bilo ne sluha ne duha.
Zjutaj 1°, še v mraku se odpraviva z Oskarjem pod steno in se ustaviva pri zanimivi in najprej ne tako strmi grapi - začetek Deževne smeri, potem pa kar ornk strmi in na koncu prav neugodni saj je otoplitev naredila štalo. Zato se je najina smer zaključila pri tretjem cugu in sva sestopila nazaj do izhodišča.

Ker sva vseeno hotela saj nekaj splezati sva se podala do Kaminkovega kamina in levo od njega je grapa, ki je polovica grape ledene ker se sneg zgoraj topi in teče v grapo. Po knjigci naj bi bila to smer Krušljivi steber, zgornji del pa sva popikala kar po grapi, ki pride ven na Nad šitom glave.

Potem  pa sva naredila še en mix in sva do vrha Šit vijugala po ledu, snegu in skalah.
Tura je bila prav fejst.
Na koncu sva zavila še k Maretu - Koča na gozdu.

Butinarjeva grapa naravnost in Loška smer ( osCAR in moja malenkost)

 Po službi mahneva z Oskarjem na Vršič.
Najprej mu pokažem kje vse so grape in nato jo mahneva v Butinarjevo grapo.
Se pozna, da že dolgo ni plezal, ker mu je bilo vse novo, a je hitr padu notr.
Razmere enkratne, osrednji del Butinarjeve grape lepo trd. Pa sva šla do skoka, potem pa v levo in po prečki nazaj v osrednji del. Tam pa je bila plezarija fenomenalna, saj se je čez trd sneg naredil led in je šlo naukrebr k puščica. Majstr vseh solerjev Oskar se je dobr odrezal za prvič in me pozitivno presenetil saj ima kondicije kok čš.  ;)

 Na vrhu se malo razgledava in opazujeva še grapo, ki meni ne da miru ko sem v teh koncih, a jo noben ne pleza ( podvig za naslednič, ko bo več časa ).
Potem pa jo mahneva proti Pripravniški grapi in sestopiva po njej. Opast je že astronomska in je kar malo strašna ;)
Po sestopu ugledam levo od Pripravniše grapo - Loško smer.

 Napadem jo sam, Oskar pa opazuje in naredi še nekaj fotk. cca. 20min po vztopu v smer sem že na vrhu pri opasti.
Razmere v Loški smeri: spodnji del mehko, bolj ko greš višje bolj je trdo, čisto zgornji del pa je kložast in nevarn, pa še opast visi nad glavo. A smer je bila enkratna.

Potem sem zopet sestopil čez Pripravniško grapo in dohitel Oskarja, ki je že sestopal.
Lepo izkoriščen dan sva zaključila pri Aljažu na kuhanem vinčku.

Še nekaj utrinkov: