Jalovčev ozebnik

 Zjutraj ura je 3:00. Auf in v avto pa v Planico.
V Planici vse prazno.
Brž jo ucvremo proti Tamarju, Ivan na smučeh midva pa peš.
Kot bi mignil smo v Tamarju, v bajti ne sluha ne duha o življenju, vsi še spijo. Mi pa brž mimo in v grme.
Kar vlečejo so te grmi, a na koncu le pridemo na čistino. Še je tema in zato imajo lampice.
Višje si nadeneva dereze saj je pomrznjeno.
Bolj ko se približujemo žlebu bolj se dani. Vmes gledamo grape in letne smeri.
Zelo zanimiva je grapa med travnikom in šitami.

 Smo pod ozebnikom in se pripravljamo na vzpon po njemu. Sprva gre vse ok, potem pa se začne. Kosi ledu in trdega snega letijo kot bi jih kdo streljal iz vrha. Kljub rani uri se je tako ogrelo, da je začelo leteti. A mi smo bili že na polovici ozebnika. Kar naenkrat prileti en kos Metki v nogo. Iven se skloni in glej ga še on dobi trd sneg v roko. Brž odrinemo malo višje in se skrijemo za vogla.
Odločitev pade, da nadaljujemo proti vrhu a bolj pazimo in pospešimo.
Na vrhu je led na desni strani stene, tam kjer se tudi topi in pada v žleb.
Prijetno sonce nas greje. Zato se odpravimo do vrha Jalovčevega ozebnika.
 Po čisto logični razlagi se zaradi poškodb odpravimo nazaj v dolino. Saj bi morebitno hujše otekanje kolena in roke stvar samo poslabšali, če bi vrat na nos lezli na vrh.

 Sestop je bil hiter in previden je pa zopet treskalo okoli nas.Zato turo odsvetujem v teh dneh s tako visokimi temperaturami.
A kljub temu se vsak odloči sam.