Zopet na Vršiču

 Tokrat sva z Metko hotela splezati Uroševo grapo, a so bile razmere take, da bi lahko vzel seboj potaplaško opremo. Kaj hitro sva jo potem mahnila v grapo, katero sva že z Oskarjem v soboto razdevičila. Toda tokrat se je videlo, da je bilo ljudi v njej še pa še. Zgleda da so pogruntali, da je edina grapa tam okoli v senci.

To je grapa - smer, začetek Krušljivega stebra.

  Tudi tokrat mi ni bilo žal. Razmere enkratne, trdo in ledeno. Ker je bila taka otoplitev je bilo v zgornjem delu še več ledu. Mega dobr. Na koncu pa naja je pričakal sonce in lepi razgledi.
Potem pa sva se malo nastavljala soncu, nato pa sestopila.

Lepo zaključen kulturni praznik, za knjige pa bo čas, ko bodo deževni dnevi :)