Grossglockner

 Nedelja zjutraj ura 00:10, a gremo pravi Ivan.

Že v soboto zvečer smo se pripravili in napokali vse v avto.
Ob 00:45 štart preko Karavankn tunela do Kalsa.

Že, ko smo se pripeljali na parkirišče je bilo ornk polno, na cesti sicer nobenega ni bilo, zato je bila vožnja prav fletna.
Prvi del je bil kar naporn saj sem bil še ves povalan od avtomobila potem pa direktno v hrib.
No kljub temu je šlo in smo do Studlhutte prišli v 1h in 40 min.
A ko smo počasi prihajali do koče se je z nje usulo ljudi. So že odhajali proti vrhu, proti koči pod vrhom
Erzherzog Johann Hütte, 3.454 m. Tudi mi smo se samo ustavili na enemu čaju in jo ucvrli naprej. Pogledi so se počasi začeli odpirati, sonce pa je začelo kukati iza bližnih hribov.

Prav lepo je postalo a tudi malo bolj mrzlo. Pred ledenikom smo nadeli dereze in se navezali ter se odpravili naprej po snežišču do skalovja, ker pa smo bili hitri smo prehiteli kar nekaj navez. Potem je sledilo prečenje po skalovju, sam sej na nogah pustil dereze saj mi je bolj ugajalo.
Kar hitro smo prišli do vrhnje koče Johnn Hutte ( Adlerce). Tam pa zopet lepi razgledi naokili. A na vrhu pri koči je bila že gneča.
Po okrepčilu smo se odpravili naprej. A bolj počasi in previdno.
V  koluvarju zgoraj je bilo navez -morje. Nekdo je celo zdrsnil nekaj metrov nižje, saj se je zgornja plast snega stopila spodaj pa je bil črn led. Ker so tako mečkali smo jih nekaj kar prehitieli, a višje gor je bilo to težje saj so bile skale malo mokre bilo je vmes tudi nekaj snega.
Kar naenkrat se ozremo dol in vidimo kako se dviga megla- zanimivo pohiteti bo treba.
Pa smo prišli do malega Glossglocknerja in se ozrli proti vrhu, tam pa katastrofa.
Toliko folka nism videl v hribih že dolgo. Takoj smo se odločili, da sestopimo saj bi bilo čakanje, ki bi po ocenah Ivana trajalo lahko tudi 2h prenevarno ker vreme ni bilo videti stabilno.
Brž smo se obrnili in sestopili.
Na sestopu je bilo zanimivo saj je v kolovarju že tekla voda, potoček, zato smo se držali leve strani kjer je bila odlična skala za sestopit.

V koči smo če malo posedeli in se nato pripravili za sestop. Sam sestop nič takega samo to da je začelo pihati in mraz je pritisnil pa tudi megla se je že motala okoli nas.

Nižje dol smo slišali helikopter ki je potem pristal pri koči studlhutte.
Kdo bi vedel mogoče so pa koga reševali pa ga zaradi megle niso uspeli potegniti s stene.



Naša pot se je zaključila v dolini kjer smo občudovali svizce, ki so imeli mlade.
Nato pa na pot proti domu in v Radovljici na zasluženo večerjo ;)

grossglockner

Še nekaj slik:

S kolesom to telefon ;)

Sreda  13.07.2011
No ker je treba tudi malo trenirati za dopust sm se odločil, da jo ucvrem z Ljubljane v Železnike s kolesom in to ne kar tako po telefon, ker je za vikend ostal na vikendu ;)

Po službi sem zamenjal gume za poltabolarje  se opremil in odšel. Kjub vročini ki je bila
Pot ni bila tako kratka saj letos še nism naredil pametne kilometrine na kolesu.
Rabil sem 2h58min Ljubljana-železniki-Ljubljana in naredil 84km.

Rit me ni bolela, tako, da upam, da bo kaj vremena, da izvedem kakšen odbit podvig ;)

Čao do prihodnič....

Nedelja nekoliko drugače

  Pa sm spet imel dobro idejo.
S kajakom na Bohinjsko jezero.
Po celodnevnem pohajkovanju po Kranju in nato še po Bledu, ker sva se itak morala skrivati pred soncem saj naja je v soboto zažgalo ;)
Iskala sva lajkre, da naja ne bi ponovno opeklo na kajaku.
Pa sva nekaj dobila in odšla v Bohinjtam pa noro folka za po p....
Sposodila sva si dva kajaka in gasa.

Če bi bila voda malo bolj mirna bi še priveslala do drugega konca jezera a ker je pihalo je bilo do polovice ravno dovolj.
Še bo treba jit....

Triglav 2011 - za nekatere prvič

Že 3 mesece nazaj sva Metkini kolegici Maji in njenemu možu Janezu obljubila, da bomo skupaj napadli streho Slovenije. In tako je bila napoved za soboto enkratna, zato smo se opravili. Z njima pa je šel tudi sin.
Ob 6h smo začeli s Krme kjer je bil parking že kar lepo poln.
Tempo je bil kar solidn.
Na poti navzgor smo opazovali svizce, ki so lezli z lukenj in se povzpenjali po skalovju.
Višje od pastircev je tudi malo zahladilo, saj je pihal veter, ki pa je bil močnejši na vrhu Triglava.

Ko smo prišli do Kredarice je prav sedla ena goveja župa ;) Vedno si jo naročim saj je fantastična in seveda ti da novo energijo za nadaljevanje.
Naprej pa svo morali biti bolj pozorni saj je bilo kar nakaj ljudi in se je bilo potrebno umikati. Tudi Maja je brez težav poplezavala ob jeklenicah, če bi jo kdo videl bi rekel, da je bila že večkrat na vrhu. Veselje je bilo na vrhu, a višinske geste ( s štrikom po rit ) nismo opravili.
Seveda fotoshooting na vrhi obvezno za spomin.
Je pa novost na Triglavu, saj se je nekdo dobro spomnil, dečko prodaja pjačo točno navrhu pri stolpu.
Dec je faca. Naredili smo še nekaj slik je pogovorili s pobčem in odbrzeli nazaj proti Kredarici.

Ko smo se vračali se mi je zdelo da je bila gneča za na Triglav še večja. No pa saj je bilo vreme božansko.
Predno smo sestopili v dolino sva z Metko odšla še v cerkvico in se spomnila Zlatota, ki je zelo rad zahajal sem gor.
Po dolgem sestopu smo si noge namočili v vodo pri parkirišču in jih malo osvežili nato pa vsi sestradani v picerijo, da smo si napolnili baterije ;)

Ablanca 2004 n.m.v.

 Po kar nekaj mescih takih in drugačnih prigodah sva se zopet podala v hribe.
Tokrat je od naja sijala kondicija saj sva s Pokljuke na vrh Ablance prišla v 1h in pol.
Se pozna, da sva veliko tekla in rolala. In nabirala kondicijo drugje.
Tempo je držala Metka saj imajo ženske prednost ;)

Vreme: ni bilo toplo kot se za poletne dni spodobi. Zgoraj sva morala z ruzakov vzeti windstoperje.
            Nekaj sonca je bilo, pihalo je in zrak je bil hladen, a kljub temu prijetn saj je Ablanca malo obiskana,
            ker je pri vztopu malo za polezat in se je ne loti vsak.

Tudi sestop je bil fletn in hitr, a prej sva kar nekaj časa uživala na vrhu v samoti. Kljub temu, da je pihalo je bil razgled enkraten.

Po opravljeni turi pa sva je najedla pri Emi.